Župnik je z vso gorečnostjo poskušal nagovoriti svoje farane naj ga posnemajo – on je s slastjo svoj biftek že pojedel, toda ves trud je bil zaman.
Na romanju po Franciji, ko smo se z avtobusom po napornem dnevu vozili proti hotelu, sem predstavil odlično francosko kulinariko. Skrajni čas je že bil tudi za telesno hrano, duhovne je bilo že dovolj. Pred hotelom nas je pričakal prijazni šef strežbe, povabil v lepo pripravljeno jedilnico, meni pa je zaupal, da nam je »Chef de la cuisine« pripravil posebno presenečenje.
Po odlični predjedi so natakarji prinesli velike krožnike, na katerih so kraljevali dišeči bifteki z obilno prilogo. Ti goveji zrezki na hitro popečeni, še rdeči na sredini, so prava francoska poslastica, ki ni vsaki dan na mizi. Nastala je moreča tišina, nekateri so previdno obrezovali bolj popečeno meso, večina se ga ni dotaknila. Župnik je z vso gorečnostjo poskušal nagovoriti svoje farane naj ga posnemajo – on je s slastjo svoj biftek že pojedel, toda ves trud je bil zaman. Takrat se je vstal mežnar in rekel: »Jaz sem lačen, naj mi prinesejo krompir, šnicl in solato, pa da grem spat.«
Natakarji in kuhar so začudeni opazovali dogajanje. Ko sem jim razložil da naši romarji niso navajeni na krvavo meso, so pobrali vse krožnike, nas častili z dobrim vinom in prosili da malo počakamo. V rekordno hitrem času je na mize ob gromkem aplavzu romarjev prispelo tisto »ta pravo«: pomfrit, sesekljani zrezki in solata.
Verjetno je imel kuhar solzne oči, ko je strojček za mletje mesa polnil z eno največjih francoskih mesnih specialitet.
