Duhovni vodje

“

Romanje je (lahko) veliko več.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so z vseh strani deževala sporočila o usihanju vernosti, so začele presenečati novice o naraščanju števila romanj, pa tudi spoznanja o rojevanju novega profila vernika – romarja. Vse več ljudi je – tudi ob povečanju različnih možnosti potovanja – začutilo željo po obisku različnih romarskih krajev, ne le svetovno znanih. Zato je zanimivo pomisliti, za kaj vse pri romanju sploh gre.
Romanje pomeni najprej odločitev in pogum, da za nekaj časa zapustimo domač kraj in z njim ustaljen način življenja. Prekinemo rutino življenja, verskega in vsakdanjega, ki smo ga navajeni. In se podamo proti izkušnjam drugačnega, novega, ne do kraja predvidljivega življenja.
Pred romanjem je potrebno marsikaj urediti in postoriti, da je mogoče čim bolj brezskrbno zapustiti dom in se podati na pot. Ker romanje je pot, za katero se ne ve, kaj vse bo popotniku oziroma romarju prinesla: od nepozabnih doživetij lepot in zanimivosti svetišč, narave, krajev, novih poznanstev, morda tudi težav, ki jih je treba premagati. Romanje je zmeraj šola ustvarjalnega prilagajanja različnim izzivom. Pa tudi novih življenjskih spoznanj.
Poleg tega gre pri romanju vedno za dosego nekega cilja, ki si ga zastavimo. Zato se z romanjem učimo izbirati življenja vredne cilje. To je pomembno, kajti brez ciljev smo zgubljeni, življenje se zdi nesmiselno. Učimo se tudi, kaj vse potrebujemo, da zastavljene cilje dosežemo. Romar vzame na pot le to, kar zares potrebuje. Vse drugo je odvečno breme, ki je romanju v škodo.
In poglavitni cilj romanja je navadno obisk svetega kraja. Sveto je za človeka nekaj zelo vrednega, tako rekoč nedotakljivega, vredno najvišjega spoštovanja. Z vstopom v sveti (romarski) prostor se posvečujemo, prenavljamo, očiščujemo, bogatimo z novimi močmi. Zato je poseben namen vsakega romanja, da se človek vrača v domači kraj duhovno in človeško prenovljen in okrepljen, tako rekoč pomlajen.
Vse to pomeni, da romanje ni le verski turizem, marveč (lahko) veliko več.

dr. Vinko Potočnik

Romanja in verski turizem

Že kot otrok sem veliko romal, seveda največkrat peš. V spominu mi ostajajo lepa in bogata doživetja. Domov sem se vrnil vesel in notranje obogaten. Danes so nekateri mnenja, da se izgublja pomen romanj v tradicionalnem pomenu, in da je sedaj v ospredju verski turizem.
Med romanjem in turizmom je velika razlika. Turizem ima za cilj nekaj videti in imeti se lepo. Romanje ti ponudi nekaj več. Gre za notranja doživetja, ki se dotaknejo duše in srca. Z romanja se vrneš okrepljen v veri in z duhovno močjo – kar še kako potrebujemo v vsakdanjem življenju in takrat, ko nas obiščejo preizkušnje in težave. Poleg turističnega vodiča nam romanja ponujajo tudi duhovno vodstvo, ki nam pomaga, da smo notranje razpoloženi in odprti za Božje dotike. Ne samo, da nam duhovni voditelji z duhovnega vidika predstavijo kraje, ki jih obiskujemo, na razpolago so tudi za pogovor, spoved in sv. mašo.
Včasih me kdo vpraša: »zakaj je potrebno iti na romanje, ko pa imamo doma lepe cerkve, kjer lahko doživim bližino Boga in z njim pokramljam?«
So kraji, kjer se nam je Bog na poseben način približal in ti kraji so tudi prepojeni z molitvijo in vero mnogih, ki so na teh krajih doživeli milostne trenutke. Še en razlog je, zakaj iti na romanje. Tu se tkejo prijateljstva, tudi duhovna, tako lepa in globoka, da se počutiš del te »romarske družine«.
Hvaležen sem Aritoursu, da ima pogum nadaljevati več kot 25-letno tradicijo romanj, pa čeprav bi s turizmom lahko več zaslužili, a ostajajo zvesti romarjem, ker se zavedajo, da človek ni samo bitje užitka, ampak je v svojem bistvu iskren iskalec Boga in njegove bližine.

Hvala vam za ta pogum!
+Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit