Švercer lurške vode

V današnjem prispevku želim izpostaviti prvo romanje v Aritoursovi organizaciji, ko smo se oktobra 1993 leta odpravili v Lurd. Dobro se spomnim velike treme, ki me je obhajala ob misli, da se bom prvič preizkusil v vlogi romarskega vodnika v naši agenciji, čeprav sem imel že dolgoletne izkušnje z vodenji. Mislim, da sem bil uspešen, saj sem v naslednjih letih v tej vlogi Lurd obiskal velikokrat. Kljub temu, da imam v svojem arhivu zabeleženo točno število »mojih Lurdov«, ga ne želim posebej izpostavljati. Ko me naši romarji sprašujejo, kolikokrat sem do sedaj poromal v Lurd, rad povem, da najmanj tolikokrat kot štejem let. Ja, resnično veliko jih je bilo. Če bi moral odgovoriti na vprašanje, katero od njih bi posebej izpostavil, bi se zelo težko odločil, saj je prav vsako bilo po svoje posebno, neponovljivo. Ni bilo praktično niti enega med njimi, ki ne bi pustilo svojstvenega pečata, bodisi v globokih duhovnih doživetjih, ki ostanejo za vedno v spominu, pa tudi po veselih in včasih žalostnih dogodkih. Resnično vsega je bilo v teh treh desetletjih toliko, da si je težko vse zapomniti. Nekatere pa vendarle rad podelim z romarji na naših skupnih poteh in druženjih. Na prvem romanju v Lurd je bila z nami tudi moja mama, ki je januarja letos dopolnila sto osem let, zdaj pa je že v nebeškem Jeruzalemu. Prepričan sem, da je takrat, tam pred lurško votlino, prosila Marijo za njen blagoslov našega romarskega poslanstva.

Danes želim opisati enega od tistih pripetljajev, ki se mi je še posebej vtisnil v spomin, spomnili pa se ga boste prav gotovo tudi tisti vsi, ki ste kdaj poromali z menoj v Lurd in sedaj prebirate te vrstice. Kaj kmalu na začetku moje »lurške vodniške kariere« sem si prislužil pomenljiv naziv »švercer lurške vode«. Dobil sem ga ne enem od prvih romanj v Lurd in sicer na povratku, ko je carinik ob pregledu avtobusa na italijansko-slovenski meji v prostorih za prtljago namesto kovčkov – potovalke in nahrbtniki so bili na avtobusu na policah, pod sedeži, po hodniku – odkril na desetine večjih in manjših plastičnih posod s sumljivo vsebino. Na njegovo veliko razočaranje, da v njih ni tistega, kar je menil, da je, ampak da je v njih samo lurška voda, nas je besen, brez pregleda še drugega našega avtobusa v vrsti za nami, nič kaj prijazno odslovil. Ta carinik si me je očitno odlično zapomnil, saj je, ko sem se kmalu za tem ponovno vračal z naslednjo skupino iz Lurda, ob pogledu na naš avtobus začel zelo glasno opozarjati kolega na sosednjem vstopnem pasu, ki nas je nameraval pregledovati, »pusti onega, to ti je švercer lurške vode«. Le ta me je ves osupel vprašal, kaj to pomeni. In ko sem mu pojasnil, za kaj gre, nam je prijazno zaželel srečno pot, seveda brez pregleda, meni pa je potihoma zaupal: “Veste, tudi moja babica je že bila v Lurdu in je domov prinesla stekleničko lurške vode za spomin.” In tako je tudi tokrat naš krepko obteženi avtobus odpeljal naprej proti domu. Ni kaj, švercer lurške vode se je tudi tokrat spet izmazal. Čeprav se je to zgodilo pred mnogimi leti, se še danes na ta račun radi nasmejimo.