ROMANJE – tradicija, duhovna vaja, simbol

Človek vseh časov je potreboval odmik od vsakdanjega. Prekinitev rutine, odhod iz svojega okolja, umiritev misli, drugačen razgled, praznovanje. Potreba po odmiku se je na poseben način oblikovala znotraj religij: od tistih najbolj prvinskih, do onih bolj zapletenih in monoteističnih. Odmik je bil torej potreben ne samo zaradi počitka ali zaradi potešitve radovednosti, kaj je onstran reke ali hriba, temveč tudi zaradi srečanja z Božjim.

Človek je iskal poseben prostor in poseben čas, da bi vzpostavil stik s Presežnim. Krščanstvo ne izstopa. Hoja, potovanje, zadrževanje na pomenljivih krajih, vzpon do svetega mesta Jeruzalem so nepogrešljivi del Jezusove zgodbe. Prvi kristjani so se prav tako radi »premikali«. Romali so na grobove apostolov in mučencev. Kasneje pa smo kristjani, kot dobro vemo, iz romanja naredili eno najbolj priljubljenih verskih praks. Romalo se je na mnoge kraje. Bodisi blizu, v sosednjo faro na praznik podružnične cerkve, bodisi daleč, zelo daleč, tja na Nemško k Trem kraljem v Köln ali tja na »konec sveta« k Jakobu v Galicijo. Ker je bilo romanje fizično in psihično naporno, se ga je razumelo kot dejanje pokore, očiščenja, samoobvladovanja v Božjo čast. Nekdo je zapisal, da je to, kar je bila za Vzhod telesno-duhovna vaja joge, je bila za Zahod telesno-duhovna peš hoja do svetišč. Vzhodnjaki imajo svete jogije, mi svete pešce, popotnike.

Z modernimi časi se kljub upadanju verskega življenja romanje ni izgubilo. Res je, da so mnoge baročne romarske cerkvice po naši deželi nehale biti množično obiskane, ampak po drugi strani je veliko krajev, kamor danes romamo, ko prej nismo. Nekatere stare romarske poti smo ponovno odkrili in poživili. Jakobova pot v Galicijo, na primer, je bila že precej pozabljena, danes pa je že skoraj preveč popularna.

Človek se namreč lahko marsičemu odreče, ne more pa se odreči svoji simbolni naravi. Romanje je simbol. Gremo do daljnega svetega kraja, v bistvu pa le ponazarjamo svojo pot do »daljnih« nebes. Med romanjem hrepenimo, da bi na koncu poti ugledali zlate oltarje svetnikov, v bistvu pa hrepenimo, da bi nekoč ugledali obličje Boga. Med premišljujemo Besedo, da bi jo nekoč slišali v živo. Ta simbolna razsežnost je tisti najbolj skriti čar romanja. Lepa krščanska gesta zato je, ko drug drugega vedno znova povabimo na prepotreben odmik in sveto pot.

Branko Cestnik