Romanje je (lahko) veliko več

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so z vseh strani deževala sporočila o usihanju vernosti,  so začele presenečati novice o naraščanju števila romanj, pa tudi spoznanja o rojevanju novega profila vernika – romarja. Vse več ljudi je – tudi ob povečanju različnih možnosti potovanja – začutilo željo po obisku različnih romarskih krajev, ne le svetovno znanih. Zato je zanimivo pomisliti, za kaj vse pri romanju sploh gre.

Romanje pomeni najprej  odločitev in pogum, da za nekaj časa zapustimo domač kraj in z njim ustaljen način življenja. Prekinemo rutino življenja, verskega in vsakdanjega, ki smo ga navajeni. In se podamo proti izkušnjam drugačnega, novega, ne do kraja predvidljivega življenja.

Pred romanjem je potrebno marsikaj urediti in postoriti, da je mogoče čim bolj brezskrbno zapustiti dom in se podati na pot. Ker romanje je pot, za katero se ne ve, kaj vse bo popotniku oziroma romarju prinesla: od nepozabnih doživetij lepot in zanimivosti svetišč, narave, krajev, novih poznanstev, morda tudi težav, ki jih je treba premagati. Romanje je zmeraj šola ustvarjalnega prilagajanja različnim izzivom. Pa tudi novih življenjskih spoznanj.

Poleg tega gre pri romanju vedno za dosego nekega cilja, ki si ga zastavimo. Zato se z romanjem učimo izbirati življenja vredne cilje. To je pomembno, kajti brez ciljev smo zgubljeni, življenje se zdi nesmiselno. Učimo se tudi, kaj vse potrebujemo, da zastavljene cilje dosežemo. Romar vzame na pot le to, kar zares potrebuje. Vse drugo je odvečno breme, ki je romanju v škodo.

In poglavitni cilj romanja je navadno obisk svetega kraja. Sveto je za človeka nekaj zelo vrednega, tako rekoč nedotakljivega, vredno najvišjega spoštovanja. Z vstopom v sveti (romarski) prostor se posvečujemo, prenavljamo, očiščujemo, bogatimo z novimi močmi. Zato je poseben namen vsakega romanja, da se človek vrača v domači kraj duhovno in človeško prenovljen in okrepljen, tako rekoč pomlajen.

Vse to pomeni, da romanje ni le verski turizem, marveč (lahko) veliko več.

dr. Vinko Potočnik