Aritours in romanje – dva pojma, ki sta neločljivo povezana v mojem življenju.

Sledila je sv. maša, ki jo je obogatil prisrčen, samo njemu lasten, očetovski nagovor nadškofa msgr. Franca Krambergerja, a vendar mi je bolj ostalo v spominu kako je pesem iz 700 grl napolnila katedralo. Veličastno – in ob tem se res počutiš, da si del nečesa nedoumljivega, kajti pesem je najlepša molitev …

Avgust Heričko

Prispevek z najbolj množičnega postnega romanja mariborske metropolije v Prago leta 2009

Aritours in romanje – dva pojma, ki sta neločljivo povezana v mojem življenju. Čeprav sem zmeraj rad potoval in spoznaval nove kraje ter zgodovino le teh, pa si nisem mislil, da bo prvo romanje tako vplivalo name. Na tem prvem Aritoursovem postnem romanju (v marcu 1995), na pot do Loretta in Padove  smo se podali s trem avtobusi, sem spoznal, da je to tisto pravo. Razmišljam, da je k temu verjetno precej pripomogel duhovni vodja tega romanja, takratni mariborski stolni župnik g. Stanko Lipovšek. Nenadoma ugotoviš, da te obisk svetih krajev nagovarja na poseben način preko svetnikov. Romanje tako ni le hitenje od ene znamenitosti do druge, temveč izkušnja drugačnega, bolj umirjenega in poglobljenega doživljanja Njegove prisotnosti v našem življenju. Povsem spontano se tako zazremo v prehojeno pot, na vse dobre, manj dobre trenutke življenja in hkrati izbiramo cilje ter vrednote življenja, ki si jih zaželimo doseči. Pri tem nas nagovarja tudi sproščenost drugih romarjev in večkrat slišano na Aritoursovih romanjih, da smo ena velika romarska družina, ni samo prazna floskula. S številnimi romarji iz vseh koncev Slovenije smo v vseh teh letih postali dobri znanci, celo prijatelji. In ni se čuditi, da je bilo število romarjev na postnih romanjih mariborske (nad)škofije iz leta v leto večje. Tako se je že čez deset let na pot podalo več kot deset avtobusov. Mislim pa, da največ na romanje v Prago konec marca 2009. Kolikor se spomnim, je veliko romarsko družino v Prago, pod duhovnim vodstvom nadškofa g. Franca Krambergerja, popeljalo štirinajst avtobusov. Ja zares čudovito. Če je bilo tudi za organizatorje ne vem, sam si skoraj ne predstavljam kolikšen logističen napor je potreben za brezhibno organizacijo romanja tolikega števila romarjev.

Obisk Prage je zmeraj posebno doživetje, še zlasti če jo obiščeš kot romar in te nagovarjajo njeni svetniki – sv. Vojtech (sv. Adalbert) kot glavni zavetnik nadškofije Praga, pa eden najbolj čaščenih svetnikov katoliške cerkve sv. Vid in tudi sv. Ljudmila  ter sv. Janez Nepomuk (tega so včasih častili v moji Kamnici ko je krajane nagovarjal iz kapelice v središču vasi, zdaj pa kip žal sameva na stopnišču mariborskega muzeja).

Seveda je bil osrednji namen romanja in prvi cilj po prihodu v Prago več kot sedemstotih romarjev obisk veličastne katedrale sv. Vida na Hradčanih. Tukaj nas je na začetku maše nagovoril takratni praški kardinal msgr. Miroslav Vlk, kateremu sem se za prisrčen sprejem zahvalil v imenu Aritoursovih romarjev ter mu hkrati prenesel pozdrave takratnega mariborskega župana g. Franca Kanglerja. Sledila je sv. maša, ki jo je obogatil prisrčen, samo njemu lasten, očetovski nagovor nadškofa msgr. Franca Krambergerja, a vendar mi je bolj ostalo v spominu kako je pesem iz 700 grl napolnila katedralo. Veličastno – in ob tem se res počutiš, da si del nečesa nedoumljivega, kajti pesem je najlepša molitev … Sicer pa kljub velikemu številu vernikov v katedrali popolna tišina in mir. Skoraj neverjetno.

Po maši pa dovolj časa za osebne pobožnosti, ogled veličastne katedrale (tudi obisk oltarja s sarkofagom sv. Janeza Nepomuka). Ob sprehodu po Hradčanih pa še obisk manjše cerkve sv. Jurija zadaj za katedralo, kjer je v manjši kapeli grobnica sv. Ljudmile.

In potem je sledilo največje presenečenje, vsi romarji smo bili nastanjeni v istem hotelu, ki je zavzemal kar celo četrt. Ne spomnim se, da bi kdaj prej ali kasneje bili vsi pod isto streho.

Naslednji dan smo se odpravili k maši k posebnemu biseru Prage. Po zamisli in projektih ter skicah notranje ureditve so v praškem predelu Vinohradi v letih 1929 do 1932 zgradili prelepo Cerkev Srca Jezusovega. Arhitekt Jože Plečnik, ki je bil globoko veren (dan je začel z obiskom cerkve oz. sv. mašo), je skrbno naštudiral številne drobne detajle notranje opreme, ki nas vsi usmerjajo in nagovarjajo z Božjo bližino. In tudi tukaj veličastno bogoslužje.

Kasnejši sprehod po mestu ter občudovanje zgodovinskih in kulturnih znamenitosti je bila samo še nadgradnja čudovitega doživljanja Prage.

Avgust Heričko