Končno je prišel dan, ko smo se nekateri lučkarji in prijatelji zbrali na Dolgem mostu v Ljubljani, da odpotujemo na romanje po BISERIH JUŽNE ITALIJE. Avtobus je pripeljal že iz Maribora in po določenih krajih pobiral udeležence romanja. Zadnja postaja je bil Lom, kjer smo pobrali zadnja potnika in vsi v avtobusu smo bili napolnjeni z pozitivno energijo, saj smo kar žareli od pričakovanja, kaj nam bo prineslo 5 dnevno romanje po tako lepih krajih. Na avtobusu sta bila z nami tudi duhovna voditelja p. Franc Kejžar in br. Jurij Štravs ter naša nepogrešljiva voditeljica Slavica Arih, ki z dušo in srcem vodi naša romanja in ima neizmerno rada naše lučke – saj se tudi njim prilagodi pri razlaganju znamenitosti krajev, tako, da nam je vsem razumljivo, vmes pa še kaj zapoje, prebere – skratka deklica za vse. Aja, pa da ne pozabim, imeli smo tudi dva čudovita šoferja, ki sta nas srečno vozila in našim lučkam veliko, veliko pomagala, nas pa tudi postregla z odlično kavico.
Pred nami je bila dolga pot, vožnja v Italijo, mimo Benetk in Bologne do čudovitega mesteca Assisi, zato smo imeli vmes bolj kratke postanke, saj so se nam lepe stvari dogajale kar na avtobusu. Molili smo rožni venec. Vsak, ki je hotel, je zmolil desetko rožnega venca- najbolj so mi bile pri srcu naše lučke, ki tako globoko verno molijo, da mi je vedno toplo pri duši. Veliko smo peli lučkarskih pesmi, se smejali in se zabavali. Čas nam je hitro mineval in prišli smo do našega prvega kraja Assisi, to je mesto sv. Frančiška in sv. Klare. Obiskali smo baziliko sv. Frančiška, kjer se v kripti pod glavno ladjo nahaja Frančiškov grob z njegovimi posmrtnimi ostanki, v njegovi bližini pa se nahajajo relikvije njegovih štirih zvestih učencev. Seveda smo se sprehodili še po ozkih mestnih ulicah in trgih. Namestili smo se v hotelu, večerjali in utrujeni odšli spat. Naslednji dan po zajtrku smo se ustavili pod mestom, kjer smo si ogledali cerkev Angelske Matere božje, pod njeno kupolo se nahaja kapelica Porciunkula, Frančiškov najljubši prostor, saj je tukaj največ molil in premišljeval. Tukaj smo imeli tudi sveto mašo in po končanem obredu smo nadaljevali pot v San Giovanni Rotondo, kjer je v kapucinskem samostanu živel in deloval vse do svoje smrti Francesco Forgione, ki si je redovno ime pater Pij izbral pri 23. letih, ko je bil posvečen v duhovnika. Skoraj vse življenje je nosil stigme – znamenje Kristusovih ran in je bil izredno priljubljen spovednik.
Naslednji dan smo po zajtrku in molitvi križevega pota po pobočju nad baziliko obiskali še grob svetega p. Pija. Z veličastnimi mozaiki ga je obogatil jezuit p. Marko Rupnik. Ogledali smo tudi samostanske cerkve in muzej s spominsko sobo. Po končanem prečudovitem ogledu, smo zapustili kraj in se napotili proti Bariju, kamor smo pripotovali popoldne in v baziliki sv. Miklavža imeli zelo lepo mašo.
V majhni gostilnici ob morju smo imeli prečudovito večerjo. Po končanem obedu, smo se seveda vsi vkrcali na ladjo in namestili v dvoposteljnih kabinah. Seveda nekaterim nam ravno ni bilo toplo pri srcu, saj smo prvič potovali ponoči z ladjo, vendar smo srečno pripluli v jutranjih urah v Dubrovnik. V Dubrovniku pa nas je čakalo zelo slabo vreme – dež. Vendar se nekateri nismo dali motiti in smo odšli v dežju na ogled Dubrovnika, ki je mogočno mesto, obdano z mogočnim obzidjem. Sredi Dubrovnika stoji kip sv. Blaža, ki je zaščitnik mesta. Po ogledu, smo malo premočeni odšli na avtobus in nadaljevali pot ob morju in naprej po dolini Neretve in v popoldanskih urah smo prispeli v Medžugorje. Nastanili smo se v hotelu, kjer so nas postregli z čudovitim kosilom. Po kosilu smo se nekateri povzpeli na Crnico, kjer se je Marija prvič prikazala otrokom, nekateri so odšli v cerkev, saj se je molil križev pot. Jaz sem odšla z mojo Nino po skalnati poti na Crnico k Mariji – med potjo smo molili in ko smo prišli do vrha, smo v daljavi zagledali prečudoviti kip Marije. Oko se ti orosi, ko vidiš vernike, kako pobožno molijo in seveda v molitvah prosijo Marijo – res je nepozabno. Tudi pot nazaj ni bila nič kaj prijetna, saj so bile skale mokre in precej blatne. Hitro smo odhiteli k večerni maši, ki je bila na prostem. Kar velika množica ljudi je bila pri maši – in ugotoviš, da je še zelo, zelo veliko vernih ljudi na svetu. Po končanem obredu smo odšli v hotel in k počitku, saj je bila zadnja noč, ki smo jo prespali v tujem kraju, naslednji dan se že vračamo domov.
V ponedeljek, 16. junija, smo zjutraj po zajtrku odšli k naši sveti maši, kjer sta maševala oba naša duhovna voditelja – res nepozabno, saj smo vsi romarji pristopili k oltarju, se prijeli za roke in molili Oče naš in seveda prejeli tudi sveto obhajilo s hostijo in vinom – čudovito.
Po končanem obredu smo odšli na pot proti domu. Utrujeni, vendar nič zaspani smo na avtobusu molili, peli, se pogovarjali, smejali – bili smo kot ena družina, ki se nikoli ne bo razšla. Po dolgih urah smo priromali v Ljubljano in seveda prvi potniki smo izstopili v nočnih urah, ostali pa so nadaljevali do svojih krajev.
Na koncu mojega pisanja bi se zahvalila vsakemu posebej za prijetno druženje na tem romanju, seveda pa najbolj lučkam, ki jih imam neizmerno rada, saj so tako nedolžna, nepokvarjena, odkrita in zelo, zelo verna. Posebno pa bi se zahvalila našima duhovnima voditeljema p. Francu in br. Juriju za prečudovite duhovne misli in naši zvesti prečudoviti voditeljici Slavica Arih, našima dvema šoferjema, ki sta nas srečno pripeljala nazaj v našo domovino in na koncu tudi naši Danici Knuplež, ki nam vsako leto organizira čudovito romanje.
Hvala vsem! Rada vas imam!
Mama Majda, Vera in luč Sončna pesem
