“

Zdaj vemo, kaj pomeni Pavlovo spoznanje: » V njem živimo, se gibljemo in smo.«

SPOMINI NA GRŠKO ROMARSKO POPOTOVANJE

Leto in pol je že, odkar sem se v župniji prijavila na romanje po grških poteh, ki jih je za vse čase s svojim delom in oznanjevanjem zaznamoval apostol Pavel. Romanje je bilo zaradi epidemije dvakrat odpovedano, upala sem, da bo tretjič le uspelo. Priprave na pot so bile drugačne od vseh prejšnjih; negotovost, strah, dvomi in pomisleki. V službi me potrebujejo, saj je sodelavka še na bolniškem staležu, sebično bi bilo, da bi kar odpotovala. »Le pojdi, za vse bomo poskrbeli…« zagotavljajo sodelavci. Dan pred odhodom mi sodelavka sporoči, da se vrača v službo. Neizmerno sem ji hvaležna, zdaj bo lažje izpustiti skrbi in službene obveznosti.

Pot proti Grčiji nas vodi skozi Srbijo in Makedonijo, deželi nekdanje skupne države. Ne čutim nostalgije po preteklih časih Jugoslavije, spominjam se očetovih pripovedovanj, tu je preživel veliko časa, zato so mi ti kraji blizu. Najprej se ustavimo v Nišu. Ogled Čele kule, kostnice v obliki stolpa, ki so ga zgradili Turki in vanj kot opomin krajevnemu prebivalstvu vzidali lobanje srbskih upornikov, pobitih leta 1809 med prvo srbsko vstajo. V stolp so vzidali 952 lobanj, do danes se jih je ohranilo 58. Spomin in opomin na človeško krutost! Iz mračne zgodovine nas pot popelje v sončno Makedonijo. V Skopju, njeni prestolnici, se že čuti orientalski vpliv. Številne džamije z minareti, tu in tam kakšna pravoslavna cerkev in mnogo spomenikov, ki Makedoncem dvigujejo narodni ponos. Sprehod po mestu in čez čaršijo, oh, kako mi je všeč! Trgovina ob trgovini, v izložbah živobarvne pisane obleke, krasne, čudovite, svilene, s kamenčki posute, naravnost za na gledališki oder! Pa slaščice! Prepolne izložbe ratluka, baklav, halve … kot da smo v Turčiji! Balkanska sproščenost nas vedno bolj osvaja, postajamo bolj in bolj veseli, razpoloženi, nasmejani, v romarski druščini se pletejo in prepletajo prijateljske vezi. Zdaj vemo, kaj pomeni Pavlovo spoznanje: » V njem živimo, se gibljemo in smo.«

Na makedonsko-grški meji šok. Naključno izbrani potniki moramo na testiranje za covid. Kot zdravstvena delavka izračunavam verjetnost, da je med nami kdo okužen. Kaj se bo zgodilo v tem primeru? Se bo le korak pred Grčijo končala naša pot? Kakšno olajšanje in veselje, ko izvemo rezultate. Vsi negativni, juhuhu, zato pa toliko bolj pozitivni čez mejo v Grčijo!

Solun, po grško Tesaloniki, pristaniško mesto, poimenovano po sestri Aleksandra Makedonskega, kjer je pred dva tisoč leti misijonaril apostol Pavel. Pavel je kristjanom tega mesta napisal pismi, ki sta vključeni v Biblijo: Prvo in Drugo pismo Tesaloničanom; bogata duhovna spoznanja in spodbude, ki jih velikokrat beremo in poslušamo pri bogoslužju! Danes je Solun očarljivo svetovljansko mesto s čudovitim sprehajališčem ob obali. Iz Soluna nas je pot peljala po gorati Grčijo do arheološkega najdišča Delfi; orlovsko gnezdo, popek sveta za stare Grke. Prečudovit pogled! Razširila bi roke in kakor ptica poletela prek obzorij! Kaj prek obzorij, poleteti moram v globine svoje duše, kakor me učijo grški filozofi: «Spoznaj samega sebe!« Se poznam dovolj? Znam presoditi, kaj mi je v korist, katera pot je prava?

Obiščemo Termopille, kraj slavne bitke in tragičnega konca špartanskega kralja in mojega soimenjaka Leonidasa . Fotografiram se pred njegovim spomenikom. Oživijo zgodbe o vojaškem poveljniku in krutih bitkah s Perzijci, ki sem jih z velikim navdušenjem prebirala v mladosti. Zdaj sem tu, kjer je Leonidas doživel svoj poraz; kjer so Leonidasa obglavili; kjer so Leonidasovo glavo nataknili na kol in jo onečastili! Zdaj sem tu, na tistih krajih, ki sem jih kot mladostnica ničkolikokrat obiskala v svoji domišljiji. In naprej z bojnega polja v mistične vrhove!

Meteora in njeni viseči samostani. Impresivno, fantastično, neverjetno! Tri besede, s katerimi poskušam izraziti občudovanje samostanov na vrhu skalnatih pečin. Ženske lahko na svete kraje vstopimo le v krilu, zato si pred ogledom samostanov kupujemo velike rute, ki si jih ovijamo okrog pasu. Veliko kreativnosti in še več smeha! Pomislim, kako smo ženske čudovita bitja, kako ne znamo izkoristiti svojih prednosti in poudariti svoje lepote in miline! Zakaj izgubljamo svojo moč v tekmovanju z moškimi in nenehnim potrjevanjem in dokazovanjem? V samostanih občudujem ikone, stenske poslikave in razgled, ki se razprostira v neskončnost. Pred stoletji sta morali biti mističnost samostanov ter spojenost s presežnim še bolj izraženi, saj so bili samostani zaradi nedostopnosti popolnoma odrezani od sveta. Iz samostanskega miru v kaotično prestolnico.

Atene, velikansko belo mesto nizke gradnje in velikih antičnih spomenikov. Od tu raste naša evropska kultura in zahodna civilizacija. Na Akropoli je apostol Pavel doživel največje razočaranje. Ko je atenskim veljakom oznanil, da je Jezus vstal od mrtvih, so zamahnili z roko, niso ga hoteli poslušati, posmehovali so se mu in se iz njega norčevali. Ves poklapan je zapustil Atene in se napotil proti Korintu.

Tu mu je uspelo osnovati močno krščansko skupnost, saj so bili Korinčani bolj odprti za evangeljsko oznanilo. Med arheološkimi izkopaninami tega starodavnega antičnega mesta smo obhajali sveto mašo, še zadnjo na grških tleh, v čudovitem objemu septembrskega sonca in sence dreves. Hvaležna sem, da sem pri maši brala najlepšo hvalnico ljubezni, ki jo je Pavel napisal prav kristjanom tega mesta. Res je, kar pravi misijonar vseh misijonarjev:«Brez ljubezni nisem nič!«

Pred odhodom iz Grčije obiščemo še dobro ohranjeno antično gledališče v Epidavru, ki se ponaša z izvrstno akustiko in čudovito okoliško pokrajino, ter Mikene. Povzpnemo se na vzpetino, posejano z arheološkimi ostanki naselbine, in spet je razgled tisti, ki očara.

S sončnim zahodom se poslavljamo od Grčije, rumenorjava svetloba počasi tone v mrak, ponoči iz Patrasa odpluje naša ladja. Miren spanec na mirnem morju, pred nami pa nov dan na toplem soncu, z vetrom v laseh. Ostaja globoka hvaležnost za vse ljudi, sorodnike in prijatelje, ljudi, ki jih srečujem na življenjski poti, predvsem pa za dar življenja, ki je čudovito in nepredvidljivo.

Leonida Razpotnik

fotografije: Andrej Razpotnik; več slik z romanja lahko pogledate na povezavi: LINK