ARMENIJA-prva krščanska država

“

Po izročilu najstarejša dežela sveta, kjer naj bi med cvetočimi češnjami in marelicami prebivala že Adam in Eva in kjer naj bi Noe s svojo barko pristal na biblijski gori Ararat. Simbol naroda. In kljub temu, da se Armenci v jutro prebudijo s pogledom na njihovo sveto goro, jih od nje loči meja, spomin na žalostno preteklost. Dežela, ki je kot prva sprejela krščanstvo za državno vero in dežela, ki je ves svoj obstoj »na prepihu« svetovne zgodovine, kar je pustilo neizbrisen pečat Armenskemu narodu, njegovi mentaliteti in podobi pokrajine.

S turistično agencijo Aritours sem se podala že na veliko romanj na najrazličnejše konce sveta, med drugim tudi v Armenijo – državo o kateri sem pred samim odhodom vedela zelo malo. Morda je bilo v spominu nekaj o krščanstvu pa legendarne domislice radia Erevan, armenski francoz Aznavour in njegovi šansoni in kot ena izmed sovjetskih republik, ki je doživela neodvisnost leta 1991…

Spoznati torej Armenijo, prvo krščansko državo, deželo z enim najstarejših narodov na svetu, naravnimi lepotami, zgodovinskimi znamenitostmi, modrostjo njenih ljudi, je bila priložnost, ki je nisem smela zamuditi. Hkrati pa sem vedela, da me, kot vedno, tudi tokrat čaka odlično strokovno in duhovno vodstvo, dobro pripravljen program ter seveda druženje z nekaterimi že znanimi, meni dragimi romarji.

Današnja Armenija je po površini nekoliko večja od Slovenije, nekoč pa je obsegala še ozemlja katere večji del danes pripadajo Turčiji, Iranu, Gruziji in Azerbadjžanu. Pradavno izročilo pravi, da je prav armensko višavje zibelka vzhodne staroveške civilizacije. Tudi Noe naj bi s svojo ladjo pristal ob gori Ararat, še danes sveti gori Armencev in si prav v njihovi deželi ustvaril dom. Za razliko od ostalih starodavnih narodov pa so Armenci kot narod preživeli in vse do danes ohranili lastno identiteto, za kar ima veliko zaslug armenska cerkev, ki je bila skozi stoletja vedno z ljudmi, se postavljala v njihovo obrambo in igrala pomembno vlogo pri ohranjanju njihove integritete in identitete.

Na romanju po Armeniji poleg glavnega mesta Erevan in Etchmiadzina, imenovanega tudi »armenski Vatikan«, ostajajo v posebnem spominu tudi številni samostani, ki so, vsak s svojo opazno arhitekturo, lego in zgodbo, resnično prepoznavnem del armenske kulture… Vedno znova smo občudovali kačkarje (khact=križ, k’ar=kamen), pokončne monolite iz različnih vrst kamna in z obvezno reliefno podobo križa na sredini, ki predstavljajo edinstveno obliko armenske umetnosti. Te kamnite križe so postavljali kot opomnik zgodovinskim dogodkom: vojaški zmagi, dokončanju cerkve, samostana, služili so tudi kot nagrobni kamni… Napisi na križih imajo izjemno vrednost, saj so neke vrste dokumenti zgodovinskih dogodkov in velikih osebnosti.

V trajnem spominu ostaja tudi sv. maša v hiši redovne skupnosti misijonark ljubezni v Erevanu, ko nas je duhovni vodja dr. Ivan Štuhec na začetek romarske poti popeljal z Bartolomejem, ki je bil, v skladu z izročilom, ob novici, da so našli tistega o katerem so pisali v postavi, Jezusa iz Nazareta, podcenjujoč. Ob srečanju z njim pa je doživel presenečenje tam, kjer ga ni pričakoval. Armenija je bila naše presenečenje…

Med romanjem smo prebrali odlomek o vesoljnem potopu in ga navezali na razmišljanje o lastnih potopih. Nam je uspelo splavati na palubo božje barke in pristati na Araratu? Po takem romanju so koraki k vsakdanjim dolžnostim lahkotnejši, telo je spočito, duša vesela.

Magdalena Božič