Razveselila sem se, ko sem v Aritoursovem katalogu zasledila povabilo na romanje v Albanijo, to, tako dolgo zaprto deželo. Ker nismo vedeli, kaj vse se dogaja v njej, smo si povečini ustvarili svoje mnenje, ki pa je bilo predvsem odklonilno. Tudi Skopje je najbrž povsem drugačno, kot je bilo pred 55 leti, ko sem bila tam. Ko pa sem izvedela, da bodo romarji tudi iz moje bivše župnije, prijava ni bila več vprašanje.

Kako lepo, da smo imeli med romarji dobrega pevca, organista, celo ministranta Janeza Pavla, ki je imel te dni tudi rojstni dan, dovolj bralcev beril in molivcev. Bog poskrbi.

dan: Ne boj se, mala čreda! Z Brnika nas je z WizzAir poletelo 28 z vodnico Slavico Arih in duhovnim vodjem Cirilom Kocbekom vred. Pristali smo v Skopju, mestu, kjer se je rodila in preživela svoje otroštvo sv. Mati Terezija (26.8.1910 – 5.9.1997) in se duhovno bogatila ob svetniškem kandidatu, slovenskem škofu, lazaristu Janezu Frančišku Gnidovcu (29.9.1873 – 3.2.1939). Najprej smo si na kratko ogledali znamenitosti v orientalskem delu glavnega mesta, ki je v 16. in 17. stol. veljal za najbogatejše trgovsko središče Balkana. Zvedeli smo za slavno zgodovino Filipa II. in Aleksandra Velikega iz časa pred Kristusom, o Cirilu in Metodu ter njunih učencih, videli muzej holokavsta in ogrooomno glomaznih spomenikov iz brona slavnim zgodovinskim osebnostim. Dva dneva ne bi bilo dovolj, da bi si ogledali vse. Česar si nismo zapomnili o njeni zgodovini, najdemo na spletu.

Kaj pa je danes Severna Makedonija? Iz slavne zgodovine ni ostalo nič. Ogled mesta smo zaključili na glavnem trgu pri spomeniku Materi Tereziji. Njene rojstne hiše več ni, na mestu, kjer je bila cerkev do potresa 1963. leta, pa je zgrajen moderen muzej s predstavljenim gradivom o njej, na vrhu pa je kapela, v kateri smo imeli ob koncu dneva mašo. Ta kraj je obiskal tudi papež Frančišek. Po potresu je bilo mesto dvakrat pozidano, nekatere stavbe kot kopije prejšnjih, sicer pa brez reda – staro in novo.

dan: Po zajtrku v prijetnem hotelu smo se odpeljali do moderne stolnice Srca Jezusovega, ki je zgrajena na temelju prejšnje, v kateri je maševal škof Gnidovec. Danes je samo 1 % katoličanov še v mestu. Dan smo začeli z mašo, s prošnjo za varnost na poti. Pot do Ohrida nas je vodila po slikovitih dolinah med zelenim hribovjem, skozi narodni park Mavrovo, ki je največji od štirih parkov Severne Makedonije z 10 jezeri. Daljši postanek smo naredili v pravoslavnem samostanu sv. Janeza Krstnika (sv. Jovan Bigorski), ustanovljen 1020. leta. Zaradi lesenega ikonostasa in tri vrste upodobitve svetnikov in svetopisemskih motivov je ena najpomembnejših znamenitosti države. Samo ikona sv. Janeza Krstnika je od takrat prestala vsa razdejanja, vedno znova se je vračala v samostan. Tudi danes je v njem še 30 menihov. Nasproti se razteza pogorje Korab z najvišjim vrhom Korab Veliki 2764 m. Pred leti – se spomnim – so ga posebej merili, da bi ga proglasili za najvišji vrh Jugoslavije, a jim ni ratalo. Triglav je za 100 m višji. Med vožnjo do Ohrida sem opazovala pokrajino – sredi zelene gore, sredi ničesar kupček hiš, zaselki pribežnikov – ločeno muslimanov in Albancev. Od česa le živijo? In dospeli smo do enega najlepših mest Makedonije – Ohrida. Nekdaj so ga imenovali “Balkanski Jeruzalem”, ker je bilo v njem 365 cerkva. Staro mesto se razteza strmo v hrib, z ostanki vstopnih in izstopnih vrat, ki so jih zapirali pred boleznimi srednjega veka, tako je mesto ostalo. Makedonci ne vidijo ravno pomena ohranjati zgodovinske točke v tem mestu, bolj jim gre za turizem ob jezeru, zato je antično gledališče zapuščeno, ne izkopavajo zgodovinskih stavb. Zanimivo zgodovino ima Klementova univerza, kjer so v 10. stol. izobraževali ljudi za misijonarje v tujini. Vsak, ki je končal študij, je moral v tujino širit pismenost in krščansko vero. Ogledali smo si cerkev sv. Sofije iz 9. stol., cerkev sv. Klimenta Ohridskega, nekaj zapuščenih kamnov in nad jezerom še cerkev sv. Janeza v Kaneu, zgrajeno v 14. stol. Težko smo že hodili, zato smo se nekateri odločili za povratek s čolnom. Krasno, dodatno doživetje. Kratko in sladko. Nekateri so si še ogledali ohridske bisere, drugi smo se ustavili na čaju.
dan: Ohridsko jezero je globoko 300 m, staro 4 milijone let in pripada 2/3 Makedoniji in 1/3 Albaniji. Proti Albaniji smo se vozili skozi nacionalni park Galičica, v katerem ne sme biti nobene gradnje. Vključen v UNESCO, Albanci pa za to niso zainteresirani, ker imajo dosti morja. Ogledali smo si samostana Sv. Nauma, ki ga je 895. ustanovil sam, in cerkev sv. Nadangela, v kateri je tudi pokopan. Danes samostana ni več, cerkev pa služi svojemu namenu. Je kdo slišal biti njegovo srce? Ogledati si je treba freske in ikone, ki predstavljajo njegovo življenje in čudeže. In že smo na mejnem prehodu za vstop v ALBANIJO, deželo orlov (tudi v znaku države) in se vozimo v notranjost dežele, v Berat, mesto tisočerih oken, kraj svetovne dediščine UNESCO, ustanovljeno v 4. stol. pred Kr. Ceste so bolj tak-tak. Ob njih polno smeti, zanemarjeno … No, tako sem si pred odhodom predstavljala Albanijo. A samo mesto je naredilo lep vtis. Povzpeli smo se na vrh hriba, kjer je staro mesto, ki ga ščitijo utrdbe. O nastanku nam je vodnik tako živo pripovedoval legendo o dveh bratih, ki sta bila zaljubljena v isto deklico … Hiše grajene v hrib, ena na drugo, sama okna, tu prebivajo muslimani. Le kako pridejo vanje? Most čez reko Osum (nastala je dekličinih solz!) pelje v drugi del starega mesta, kjer v tako strnjenih hišah živijo pravoslavci. Pet različnih religij obstaja v Albaniji, a se med seboj ne “grizejo”. Nočitev v čudovitem hotelu. Misel se popravlja.
dan: odhod iz Berata. Na poti do Drača spet en samostan v Ardenici, albanski pravoslavni samostan Marijinega rojstva iz l. 1202. Ikonostas, freske in najstarejša prižnica. Če ne bi fotkala, si zapisovala, ne bi več vedela, kateri “monastery” je kje. Ker nisem umetnostni zgodovinar, me je naslednje mesto dosti bolj prevzelo – največje obmorsko mesto Durres ali Drač po naše, znano po dolgih peščenih plažah ob Jadranskem morju. Vida in Marija dobro vesta. Sprehodili smo se ob bizantinskem mestnem obzidju, za katerega jim je malo mar, še manj za največji amfiteater na Balkanskem polotoku. Mesto je res velika mešanica stare in sodobne gradnje. Ohranjen je še skelet enega in edinega hotela v mestu, saj ni bilo potrebe, ker so bili ljudje zelo revni v času diktatorja Envera Hodže (veliko prijateljstvo s Titom in Stalinom). Maša v cerkvi sv. Lucije in lepo srečanje s s. Elizabeto, Albanko, usmiljenko, ki je 8 let živela tudi v Šentjakobu pri Ljubljani. Nočitev v lepem hotelu z bazenom, no, v sobah pa je bilo nekaj šlamparije.
dan: God sv. Antona. K maši je prišla družinica z 2-letnim fantkom, oblečenim v kuto kot Anton, da bi ga posvetila njemu. Lep običaj. Vožnja v bližnjo Krujo, rojstni kraj najpomembnejše osebe albanske zgodovine, narodnega heroja Skenderbega (1405-1468) iz albanske družine Kastrioti. Njegov boj s Turki je občudovala vsa Evropa. Kraja v času njegovega življenja niso mogli zasesti. Postavili so mu veličasten muzej. Ogledali smo si ga in poslušali junaške pripovedi iz njegove zgodovine. Skozi živahen bazar smo se sprehodili, orientalskega pa smo obšli. Vrnili smo se v Drač in na poti uzrli spomenik Bushu in velike napise na lokalih: Georges W. Buch. (Tukaj so mu ob rokovanju ukradli uro.) In potem – dan nam je bil prost popoldan (to se pravi 3 ure). “I sada – kud koji mili moji! Hvala vodstvu za ta podarjen čas, za kopanje, sprehode in druženje. Končno! Voda v morju pa je bila skoraj pretopla, nazdravljanje Vidi za okroglo s skenderbegovim konjakom! 🙂
dan: Po zajtrku, pakiranju in maši ob bazenu (posebno doživetje) pot proti Tirani, ki je še bolj zanimiva arhitekturna mešanica starega in novega. Med vožnjo smo veliko slišali o vladanju diktatorja Envera Hodže (1908-1985) in se zgrozili nad krutostjo tega albanskega Stalina. Državljani so lahko imeli le kolo, v deželi je bilo le 3000 avtomobilov, ceste makadamske, brez osebne lastnine, na 10 prebivalcev je bilo 11 ovaduhov, 750.000 bunkerjev, ker je bil paranoičen, da ga bodo napadle vse evropske države. Zaprta država, ljudem ni dovolil se seliti, nihče ni mogel noter in nihče ven. Vladal je od 1944 do 1985, podržavil je vse, zatiral vero in 1961. leta proglasil komunistično državo, Tito mu je pomagal na oblast, tesen prijatelj tudi s Stalinom, navezal na Mao Cetunga. In ko je prišla svoboda in demokracija 1991., so bili ljudje pijani od nje. Niso vedeli, kako se vodi država, zato se je razpasel kriminal, korupcija in ostala je najrevnejša država v Evropi. Gledam ceste, ki so kot avenije in še gradijo, promet gost a brez reda, brez parkingov ob sodobnih blokih in hotelih. Stavbe visoke, poslikane, barvno pestre in čisto mesto! Veliko lepo urejenih parkov. Presenetilo me je. Ohranili so nekaj bunkerjev za ogled. Na mestu Stalina je sedaj Skenderbeg. V stekleni kupoli, ki je bila pripravljena za poslednje počivanje velikega diktatorja, je muzej, on pa je na pokopališču. Dovolj so ga imeli. Čeprav prevladuje islam, ni zakritih žensk, kar me je tudi presenetilo. Še v manjših krajih v Sloveniji jih je več. Povsod vzamejo evre, ker se turizem neverjetno hitro razvija, vračajo pa leke. Najbolje je plačevati s kartico. Koliko ima država prebivalcev, se ne ve, še veliko več jih je po svetu.

Po prijetnem druženju naša druščina še na zadnji kavici v enem od parkov smo se odpeljali na letališče, kjer smo se kar težko poslovili od našega odličnega vodnika Aleksandra in prijaznega ter sposobnega šoferja Borisa. Toliko lepih vtisov smo vzeli s seboj domov! Res me je Albanija presenetila. In ko sem še po spletu brskala o njej, vidim, da je še veliko videti. Morda … Z Ryanairom smo se v uri in pol pripeljali na Dunaj, kjer nas je že čakal avtobus za prihod domov.

Hvala Aritoursu in vodnici Slavici Arih za tako lepo romanje; in duhovnemu vodji Cirilu Kocbeku za duhovno podlago; in vsem za prijetno pot.