ZGODBE IZ LURDA

 
 
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA
ZGODBE IZ LURDA

ZGODBE IZ LURDA

Sedim pri kotlu za kuhanje žganja in ob čakanju, da priteče »ta domač«, prebiram Naše vezi. Ob prebiranju vaše revije, me misli ponesejo dvajset let nazaj, ko smo se štiri punce iz vasi odločile, da gremo ob zaključku srednje šole na romanje v Lurd. Vse vihrave in polne življenja, smo se vrnile iz romanja malo bolj zamišljene in vsaj zdelo se nam je, bolj zrele, kajti tam smo videle in spoznale tudi druge strani življenja – kakšno zna biti življenje, kaj vse se lahko hitro spremeni in kako ga z vero lahko lažje prenašamo. Dogovorile smo se, da se v Lurd še vrnemo z našimi bodočimi otroci. Utrinki in pripovedovanja o Lurdu, so pri nas doma zasvojila tudi moja starša. Želela sta si tudi onadva obiska pri Lurški Mariji, dvakrat sta se že prijavila, vendar je očetu bolezen preprečila, da bi šel v Lurd. Po njegovi smrti je mati praznovala 80. let. Sorodniki so me spraševali, kaj si želi. Z denarjem, ki smo ga zbrali, smo ji pri vaši agenciji omogočili želeno romanje. Pridružili sta se nam še teta in sestrična, da je bila družba popolna. Bil je september 2012. Šest dni, ki smo jih preživeli skupaj z vašo agencijo na poti po Španiji, na Monseratu, pa v Lurdu, kjer so nama s sestrično, od vodičke do gospoda župnika, vse skozi pomagali voziti naše mame na vozičku, ko je bila vsa skupina pripravljena upočasniti korak zaradi starosti in vseh novih stvari, ki smo jih skupaj doživeli, je bilo nepozabno. Čeprav utrujene, smo se vrnile polne energije in v duši zadovoljne, da smo izpolnili željo mami, v molitvi pa tudi pokojnemu očetu. Ostaja spomin na prvi obisk Lurda, obljube štirih deklet, od katerih smo ostale še tri, saj je Bog že eno poklical k sebi. In ker se je bolezen priklatila tudi med nas, si vendarle želim, da Lurd obiščem kaj kmalu tudi s svojo hčerko, z namenom, da tudi ona spozna, da v življenju ne smeš obupati, tako kot ne toliko drugih, ki v Lurd pridejo po novo upanje in moč za življenje. Bog ti naloži toliko, kolikor lahko preneseš, življenje pa pač ni omejeno z leti. Vesela sem, da sem skupaj z vašo pomočjo izbrala »pravo darilo«, s katerim sem osrečila našo slavljenko ter da se kmalu srečamo tudi na novem romanju. Lep pozdrav in veliko zadovoljnih romarjev vam želim, 
Marjetka Z. (zmagovalna zgodba rubrike Aritours nagrajuje v Naših vezeh)
-----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   ----- 
Lurd. Skoraj ne moreva verjeti, da sva ga res doživela, vendar spomini so še vedno živi. Jutranja maša v domačem jeziku v lurški votlini, kjer je sv. Bernardka videla in govorila z Gospo. Pa maša narodov, z ogromno množico vernikov, kjer čutiš, da smo vsi eno in medsebojno povezani. In zvečer procesija z lučkami, ko se vsi zlijemo v eno, ko v molitvi in s pesmijo častimo Marijo. Tega se ne da opisati, res, to je treba doživeti. In naslednji dan kopanje v lurški vodi. Ko vidiš to množico ljudi, ki čakajo, invalidov na vozičkih, s kakšno globoko vero in molitvijo se podajo na to mogoče za njih edino in zadnje upanje za ozdravitev, si res prevzet. Naj lurška Marija usliši njihove in najine prošnje, ki sva jih na tem romanju položila na oltar. 
Jožica in Marjan R.
-----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   
Edini način, da izveš če zmoreš, je da znova poskusiš. In prav to sva naredila midva z možem – odpravila sva se na romanje v Lurd, ki naju napolnjuje z pozitivno energijo, nama daje moč, toplino srca in hvaležnost, ki ji ni meja. V Lurd sva romala že nekajkrat, ampak romanje s skupino iz naše župnije, je bilo nepopisno. Že na poti sem bila z mislimi v Lurdu, ampak ko sem stopila na to sveto zemljo, sem z mislimi že bila v votlini. Takoj sva z možem odhitela k votlini, pokleknila in molila za vse, ki so se nama priporočili, posebej pa za naju, da ostaneva močna v veri in ljubezni. Ko obideš votlino in se je dotakneš z rokami, se zaveš kje si in kako te ima Marija rada, da te je izbrala za romarja/romarko, katera se je odzvala njenemu klicu. V Lurdu začutim toplino, ki izžareva iz tega svetega kraja, ki osrečuje mene, moža in našo družino. To potem ponesem tudi domov med svoje najdražje in vse, ki jih poznam. Ko se vrnem z romanja, me nekateri radi sprašujejo kako je bilo in kdaj spet … In tako jaz navdihujem ostale, da poromajo z nami. Na koncu bi vas vse povabila: romajte v Lurd, kajti to je kraj milosti in molitve. Vaši agenciji in vašim strokovnim vodnikom iskreni BOG PLAČAJ za tako lepa in doživeta romanja. 
Marija in Stanko S., Beltinci
-----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   
Že nekaj časa sva si želela, da bi šla na daljše romanje, zato sva se takoj odločila, da poromava v Lurd. Milosti so se kar vrstile. Nepozabno je bilo kopanje v lurški vodi, pri izviru, pri katerem so se zgodili čudeži ozdravitve in uslišanj. Pesem Ave, ave, ave, Marija je zadonela pred večtisočglavo množico. Ponosno smo dvignili slovensko zastavo … Nemogoče, da bi to kdaj pozabila. Vse pa se je odvijalo v čast Brezmadežni, ki je tudi najina opora v življenju. 
Cvetka in Bojan K.
-----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----   -----  
Pred enajstimi leti sem prosila prijateljico, če bi potovala z menoj v Lurd in strinjala se je. Potem me je večkrat opomnila na to mojo željo. »Ne še sedaj,« sem rekla kar nekajkrat. »Ko me Marija pokliče, greva.« Prišel je dan, ko mi je ponovno poslala SMS, če greva v Lurd. Tokrat sem se takoj strinjala. Nisem vedela, kako, kdaj in s kom greva. Ampak od tistega trenutka sem že bila pri Mariji v Lurdu. Čez nekaj časa sem prejela od agencije Aritours navodila za romanje in izvedela sem, da je za nas odgovoren vodič Ciril Arih. Odkrito povem, da sem bila zaskrbljena, kajti, ko sem potovala prvič, je bila za nas odgovorna krasna vodnica Slavica Arih. Zelo sem bila zaskrbljena. Bolj ko se je bližal čas odhoda, večje skrbi sem imela glede vodnika. »Morda pa bo le prišla Slavica,« sem se tolažila. »Prihaja ... gospod Ciril«. »Ups, to ne bo dobro«, sem si rekla. Povem vam, že po nekaj kilometrih sem bila pomirjena. Peljali smo se po Italiji, kar ne morem verjeti (gospa Slavica, naj mi ne zameri), odličen vodič. Kaj vse nam je povedal iz svoje štiriinšestdesete poti v Lurd!!! Veste pravo nasprotje sem bila od Tončke ali Pepce, ki je kar zaspala, medtem, ko je govoril gospod Ciril. Kakšna škoda bi bila, če bi spala. Z nami je romal tudi duhovni vodja, gospod Mirko Horvat. Čudovito mu je bilo prisluhniti. Ne bi mogli izbrati boljšega duhovnega vodjo. Nepozabno doživetje ob prepevanju in molitvi. Doživetje v Lurdu me je iz dneva v dan bolj nagovarjalo. Že pred odhodom sem si želela, da bi doživela kaj posebnega in res je bilo fantastično doživljanje. Veliko znancev in prijateljev me je prosilo za molitev na tem romanju. Nekateri so si zaželeli spominček ali pa blagoslovljene vode. »Da bi se mi nekaj zgodilo, kar bi lahko povedal ljudem in moji molitveni skupini«, so bile moje želje. »Si morete misliti, tri doživetja lahko povem«. Prvo: Znanka pri 38 letih se je razšla s fantom. Dolgih deset let sta bila skupaj, a Božja volja njima ni namenila skupne življenjske poti. Po veliki žalosti si je našla drugega fanta. Mene pa je prosila: »Teta Jelka, molite za naju«. Kolikokrat mi je to rekla. »Seveda se bom potrudila, obljubim«. Ko sem se z župnijo Dolič usedla na avtobus, si slekla jakno, se oddahnila, sem zagledala moškega na las podobnega temu novemu fantu. Celo pot tja in nazaj mi je bil za opomin, da ne pozabim svoje obljube. »Pa saj ni res«, sem velikokrat rekla sama sebi, »čudna so Božja pota, kajne«. Drugo doživetje: Prijateljica je izgubila denarnico doma. Dvakrat je izpraznila nahrbtnik, denarnice ni bilo. Si mislite kako jezna je bila. V njej je bilo okrog sto evrov. Ko se vozimo mimo Padove pa Lojzka potegne denarnico iz nahrbtnika. »Pa kaj si ti nora, pa tako sem jo iskala«. Pravim ji: »Ali si slišala, kaj je sedaj pravil gospod Ciril?« »Ne.« »O Antonu Padovanskem?« »Kdo pa je to?« me vpraša. Rečem ji: »Če kaj izgubiš, se moraš njemu priporočiti.« »Pa saj ni res. Pa je sploh nisem iskala, samo ven sem jo sedaj dala«, je bila začudena. Tretje doživetje: Lojzka mi pomaga natakati lurško vodo. »Poberi mi to podobico«. »Ne vidim je«, ji odgovorim. »Prosim poberi mi podobico«. »Kako naj jo poberem če je ne vidim?« »Bom pa sama«, odgovori jezno. Ko natoči vodo, se skloni, da bi pobrala podobico in reče: »Ja pa je res ni.« S hvaležnostjo se spominjam romanja. Čudoviti ste bili, gospod Ciril, naj vam Bog povrne z zdravjem, prav tako vaši ženi Slavici, otrokom, vnukom in celotnemu kolektivu Aritours. 
romarka Jelka iz Mislinjske Dobrave