UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO

 
 
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO
UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO

UTRINKI Z ROMANJ V GRČIJO

DNEVNIŠKI UTRINKI Z ROMANJA PO GRČIJI 2012

srednješolka na romanju z župnijo Rakek

 

Komaj smo čakali konec šole. Pred nami prvomajske počitnice. Še zadnji pozdrav sošolkam in sošolcem. »Vesna, lepo se imej v Grčiji!« V petek zvečer na hodniku štirje kovčki, štirje nahrbtniki, štirje potni listi, midve z Bredo nestrpni in polni pričakovanj.

Zgodnje sobotno jutro smo romarji začeli s sveto mašo v domači cerkvi. Prijazna šoferja Sandi in Andrej sta nas mimo Zagreba in Beograda pripeljala do Niša, enega najstarejših mest na Balkanu, kjer smo si ogledali kulturni spomenik Ćele Kulo, stolp iz lobanj kot dokaz turške premoči. V sončnem nedeljskem jutru smo nadaljevali potovanje proti Makedoniji v Skopje. V nekdaj najbogatejšem trgovskem središču na Balkanu nas pričaka mogočni kip Aleksandra Velikega, kamniti most čez Vardar, pravoslavna cerkev sv. Spasa in nekdanja železniška ura, ki danes ne šteje časa in je le spomin na katastrofalni potres, ki je zgodnjega julijskega jutra leta 1963 prizadel mesto. V popoldanskem času smo si ogledali spominsko hišo velike dobrotnice ubogih Matere Terezije. Pod sliko drobne misijonarke velikega srca preberem »Kar zmorem jaz, ti ne moreš. Kar zmoreš ti, jaz ne morem. Ali skupaj zmoremo narediti nekaj lepega za Boga.« Lepa, duhovno bogata in zelo resnična misel, na katero, žal, v času individualizma in ujetosti med štiri stene vse prevečkrat pozabljamo. Dan zaključimo z mašo v katoliški stolnici.

Naslednje jutro zapustimo Skopje in preko Gevgelije prispemo v Grčijo, deželo bogate kulturne dediščine, o kateri smo se v šoli učili pri slovenščini, umetnosti, zgodovini, geografiji in še kje, deželo, ki sem si jo zaradi vsega, kar sem o njej slišala, želela videti.

Naš prvi postanek je bil v Tesalonikih oziroma Solunu, drugem največjem grškem obmorskem mestu, kjer je Pavel ustanovil zelo živo krščansko skupnost.

Torkov dan nam je polepšal obisk Meteore, na nebu visečih samostanov, ki so jih na visokih nedostopnih skalah zgradili menihi. V tišini gora za debelimi samostanskimi zidovi še danes živijo, molijo in najdejo svoj notranji mir menihi in redovnice. Tišino, mogočnost narave in skrivnostno zvonjenje smo doživeli tudi romarji v prijetnem prenočišču tik pod samostani v mestecu Kalambake.

Naša romarska pot nas je vodila naprej v Delfe, starogrško preročišče, nato pa v Atene, grško metropolo, ki že presega štiri milijone prebivalcev. Po ogledu Akropole smo na Areopagu prisluhnili znamenitemu Pavlovemu govoru, ki pa med Atenci ni bil sprejet in so se mu celo posmehovali. Posebno doživetje je bilo pohajkovanje po Plaki, najbolj živahnem delu mesta z neštetimi trgovinicami in restavracijami, in večerni ogled sirtakija.

Zapuščamo Atene in sledimo Pavlu - mimo Korintskega prekopa do Korinta, trgovskega središča stare Grčije. Sveto mašo imamo v senci mogočnega drevesa med arheološkimi najdbami, kjer je pred dva tisoč leti Korinčane nagovoril apostol Pavel. Sledijo Mikene z bogato mikensko kulturo in Epidavros z ohranjenim antičnim gledališčem.

V večernih urah prispemo v grško pristanišče Patras, kjer se vkrcamo na ladjo. Odpluli smo, zapuščamo deželo, ki jo je bilo vredno obiskati. Naša vodička nam je predstavila bogato grško zgodovino, njihovo kulturo in mitologijo, gospod župnik Božidar pa nam je približal življenje in delo apostola Pavla, po postavi sicer majhnega, a po duhu izjemnega človeka, ki je svet postavil na glavo.

Po dolgi mirni plovbi po Jadranu smo v deževnem nedeljskem jutru pripluli v Benetke. Še zadnja skupna sveta maša v Sežani in slovo.

Veliko lepega smo videli, marsikaj zanimivega slišali, še več lepega doživeli. In najpomembnejše, veliko smo se pogovarjali, družili in prijateljevali. Živeli smo po modrih Pavlovih besedah, »v njem živimo, se gibljemo in smo«.

Ponedeljkovo jutro, zvoni budilka, po devetih brezskrbnih dneh spet šolski dan. Sošolce in sošolke pozdravim »kalimera«. Vsi se nasmejijo, eden od sošolcev pa v šali reče: »Vrnila se je naša Grkinja.«

 

Vesna H., Rakek

 

-----------------------------------------------------------------

PRILOŽENE FOTOGRAFIJE SO Z ROMANJA

V GRČIJO "PO PAVLOVIH POTEH" 

V MAJU 2011,

ŽUPNIJAMA ŠENTILJ PRI VELENJU

IN LJUBEČNA .

--------------------------------------------------------------------

 

NAŠE ŽIVLJENJE JE POT

(nagovor ob srečanju romarjev po romanju v Grčijo z župnijo Šentjur, junij 2012)

 

Bratje in sestre. Dragi romarji. Radi rečemo, da je vse naše življenje pot. Ta nas vodi od zibeli do groba. To je tista resnica in edina pravica, ki nam je vsem skupna – tako nam vernikom, kakor tudi ostalim prebivalcem tega sveta. A za nas kristjane to življenje ni le pot, ki se v grobu konča, temveč je hkrati romanje: iz te časnosti v večnost, z zemlje proti nebesom. Vsak izmed nas si utira svojo enkratno romarsko pot po svojih sposobnostih in danostih. V svojih uspehih in veselju pa tudi v preizkušnjah in trpljenju.

Marsikdaj in marsikaj na romarski poti življenja doživljamo. Veseli smo, ko lahko svojo srečo delimo z bližnjimi (ta se nam takrat pomnoži). Z njimi pa delimo tudi svojo bolečino (ta se nam ob tem razpolovi). Tudi temu je namenjeno vsako romanje, ki si ga izberemo in se ga udeležimo v okviru župnijskih občestev, v družinskem krogu ali širše zastavljeno, kakor je bilo naše v Grčijo. Dober teden dni smo tako delili življenje drug z drugim (srečo in bolečino). V meni ostajajo zelo prijetni spomini. Na vsakega izmed vas (bili smo popolni tujci – vsaj po večini – sedaj smo že znanci). Drug v drugem smo pustili bolj ali manj vidno sled svojega življenja. Tako smo se obogatili na naši romarski poti. Na romanju od zibeli do groba (večnosti naproti), pa ne le ljudje spremljamo drug drugega, ampak je Bog naš prvi in najbolj zvest sopotnik. Tu je glavni razlog vseh naših romanj, v različne romarske kraje in dežele. Da bi na teh določenih krajih milosti, na pomembnih krajih naše vere, na krajih življenja in delovanja različnih svetnikov – tudi mi prepoznali Boga, ki je živo navzoč tam in je z nami tudi tukaj in sedaj. Pa upam, da se je utrdila ta naša vera v Božjo navzočnost, tudi meseca junija, ko smo bili v Grčiji. Zato upravičeno kdaj pravimo: »Povsod je lepo, najlepše pa je doma!« Ja, saj nam ravno romarski kraji pomagajo ceniti vsakdanje življenje in kraj, kjer živimo. V tem duhu si želim, da bi preživeli tudi današnje srečanje. Da bi najprej drug drugega osrečili in da bi zlasti vi, ki ste danes poromali sem in mi domačini, tukaj doživeli srečanje z Bogom (še posebej v tej sveti maši, v svetem obhajilu). Tako smemo upati, da bomo ob povratku domov še bolj zadovoljni in hvaležni Bogu, da nas vsakodnevno spremlja pri vsem našem delu in poslanstvu, ki ga opravljamo.

 

 g. Boris Tibaut (takrat kaplan v župniji Šentjur, danes župnik župnije Velika Poalana)